Za umestitev trase drugega tira železniške proge Divača–Koper je bilo konec devetdesetih izdelanih sedem variant. Med njimi so bile tudi variante, ki potekajo v celoti ali delno vzporedno z obstoječo progo.
Že leta 2005 je bila kot najustreznejša potrjena aktualna predorska trasa, podprle so jo tudi vse lokalne skupnosti in pristojna ministrstva. Zanjo je takratna vlada tudi sprejela Uredbo o Državnem lokacijskem načrtu. Leta 2014 so bile sprejete dopolnitve uredbe, na podlagi katerih je trasa dokončno umeščena v prostor.
Skupaj je bilo preučenih kar 17 različnih variant tras, in sicer deset v postopku izbire trase in dodatnih sedem za oceno evropskih finančnih inštitucij in tehnično kontrolo agencije Jaspers. S tehničnih, okoljskih, ekonomskih in varnostnih vidikov se je na izkazalo, da je izbrana trasa optimalna.
Kaj bi pomenila morebitna sprememba trase?
Spreminjanje trase pomeni predvsem dolgotrajno prostorsko umeščanje, kar v praksi pomeni izvedbo vseh zakonsko predpisanih postopkov: priprava pobude, izdelava študije variant in predinvesticijske zasnove, priprava in sprejetje državnega prostorskega načrta, itd. Vsi omenjeni postopki vsebujejo poleg projektiranja in priprave drugih strokovnih podlag in raziskav še presoje vplivov na okolje in izvedbo usklajevanj z nosilci urejanja prostora ter dialoga z zainteresirano javnostjo. Po terminskem planu za redni postopek do sprejetja državnega prostorskega načrta trajajo ti postopki več let. Navedenemu je treba prišteti še pridobivanje zemljišč, podrobnejše geološko-geotehnične preiskave in projektiranje faze pridobitve gradbenega dovoljenja ter pridobitev vseh soglasij in izdajo gradbenega dovoljenja. Poleg tega pa je nato potrebno še poiskati načine financiranja in zapreti finančno konstrukcijo.
Vse to bi trajalo najmanj pet, morda celo deset let, da bi prišli na isto stopnjo, na kateri smo danes.